Doktor France Prešeren je bil zelo pomemben mož v slovenski zgodovini. Vsi, ki so pri pouku slovenščine pridno poslušali, se bodo s tem strinjali. Izdal je eno samo knjigo, katere ime zagotovo vsi poznate, a je bila dovolj, da so slovenščino priznali kot enakopraven jezik vsem drugim oziroma da ni bila več le jezik kmetov in obrtnikov, ampak tudi velikih pesnikov in pisateljev. Pripomogel je k temu, da danes pouk po šolah poteka v slovenščini, ne pa v nemščini ali katerem koli drugem jeziku. Zdaj ko živimo v samostojni Republiki Sloveniji, se ne zavedamo, kako je bilo nekoč, ko je bila slovenščina v šolah prepovedana ali ko mnogi sploh niso znali brati. Za vse nas, novo generacijo, nosilce prihodnosti, je danes sedma kitica njegove Zdravljice slovenska himna. Ta nagovarja vse, ki si želijo miru na svetu. V spomin na dan njegove smrti smo izbrali 8. februar za kulturni praznik. Marsikdo se je že vprašal, zakaj prav na dan njegove smrti. Zato, ker konec ne obstaja. Vsak konec je namreč nov začetek. Pesniki in pisatelji nikoli ne umrejo oziroma ostajajo z nami, dokler se njihova dela prebirajo in prenašajo naprej. Tako bo Prešeren živel, dokler bo obstajal le en Slovenec, ki bo poznal besede njegove Zdravljice.
Z Zdravljico smo tudi začeli našo šolsko prireditev. Sledil je nastop otroškega pevskega zbora s pesmimi Dekle je po vodo šla, Prijatelj in TV-reklame, saj je prireditev brez pesmi kot svet brez barv. Otroci so nam v verzih spregovorili o vrednotah, kot so prijateljstvo, sočutje in občudovanje narave okoli sebe. Za njimi so učenke osmega razreda recitirale Prešernovo pesem Oglar. Predstavil se je tudi mladinski pevski zbor s pesmimi Kambr’ca, Najlepše pesmi in Tam, kjer murke cveto ter z eno-, dvo- in tudi s triglasnim petjem.
Potem so nastopali učenci prve in druge triade z deklamacijami otroških pesmic Neže Maurer, ki bo letos praznovala častitljivi jubilej – 95 let.
Lepoto glasbene umetnosti brez besed so nam pričarale učenke Glasbene šole Ribnica. Prisluhnili smo kvartetu flavt, pianistkama z glasbo iz filma Titanik in glavno temo iz filma Amelie ter kvintetu kitar.
Namen te prireditve je približati mladini in otrokom pesništvo ter glasbo, saj je tudi France Prešeren začel pesniti mlad. To pa pomeni, da vsak od nas lahko postane, kar koli želi. Samo želja je pripeljala Prešerna do take višine in tudi mi lahko pridemo tja. Med nami se bo zagotovo našel tudi kdo, ki bo v prihodnosti ustvarjal nove svetove in jih opisoval v poeziji in prozi. Tisti nekdo bo zasijal na zvezdnem nebu in tam ostal še dolgo po tem, ko ga fizično ne bo več med nami.
Lada, 9. a
